Nika Urbas je vedno iskrena, kritična in direktna. Modo obožuje, saj ji pomeni življenje, ki nas obdaja ter nepogrešljiv del vsakdanjika. Poudarja, da se bodo dekleta morala sprijazniti z dejstvom, da je delo manekenke trd posel in da jih ne bo nihče trepljal po rami.
Nika Urbas je povsem posvečena modi. Po končani srednji šoli je nekaj let študirala na ljubljanski Akademiji za Likovno Umetnost. Predvsem pa je delala kot ena najopaznejših stilistk in sooblikovala takratno slovensko modno sceno. Zaradi ljubezni do oblikovanja in želji po napredku in življenju znoraj modnega dogajanja se je preselila v London, v modno prestolnico, v kateri se počuti kot doma. Tam je študirala modno oblikovanje na prestižni šoli Central Saint Martins, diplomirala z izjemno uspešno kolekcijo in marca tudi magistrirala na isti ustanovi. Kljub temu, da ji je študij odprl vrata v svet mode in so se ji ponudile priložnosti, da bi delala v kakšni svetovno znani modni hiši, se je odločila, da bo razvila svojo lastno modno znamko. Nika je postala mlada londonska oblikovalka.
Ali se spomniš trenutka, ko si se odločila, da boš postala oblikovalka, oziroma da boš delala v svetu mode?
Pri meni ni šlo za nek preblisk oziroma trenutek spoznanja. Odkar pomnim, sem vso svojo energijo usmerjala v raziskovanje vizualnega sveta in oblačila so imela pri tem glavno vlogo. Igrače in otroška soba me niso niti najmanj zanimali, kaj šele igra z vrstniki. Bila sem tiste vrste otrok, ki zaradi bujne domišljije živi v svojem svetu. Važno mi je bilo le to, da sem v stiku s tkanino in barvami.
Ali lahko opišeš svoje začetke?
Med osnovno šolo sem z veliko vnemo skicirala kreacije in na tak način brusila svoj občutek za modo. To je opazil eden izmed mojih učiteljev in predlagal, da skupaj še z enim sošolcem, ki je do mode gojil podobno strast, organiziramo modno revijo. To je bil moj prvi korak v ta svet. Po končani osnovni šoli sem se vpisala na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo. Uspešno sem opravila sprejemni izpit za modno oblikovanje in preživela štiri leta, zakopana med risalne bloke, knjige o umetnosti in tkanine. Moj vsakdan je bil, brez izjeme, razdeljen na delo v šoli, pomerjanje oblek v domači šivalnici in risanjem pozno v noč. Naučila sem se ogromno, predvsem pa je k temu pripomogel tudi pristen stik s staro mamo, ki me je vpeljala v svet krojenja in šivanja.
Kako si nadaljevala svojo modno pot v Sloveniji? Znano je, da je tvoja sestra modna fotografinja. Kakšno je bilo oziroma je vajino sodelovanje?
Po končani srednji šoli se mi je upirala misel na to, da bi študij nadaljevala na Naravoslovno tehniški fakulteti, ki sicer ima oddelek za oblikovanje tekstilij in oblačil, vendar mi program študija ni bil po godu. Zato sem se odločila za študij na Akademiji za likovno umetnost. Moj namen je bil, da izpopolnim znanje ilustracije, moje vzporedne strasti. Kasneje sem spoznala, da me preveč vleče v modni svet, zato sem študij opustila in se posvetila modnemu stiliranju. Slovenski modni prostor me s svojo majhnostjo ni spodbudil k temu, da bi se intenzivneje posvetila oblikovanju. Po nekaj letih aktivnega dela na sceni kot stilistka, nekaj uspešnih sodelovanjih na raznih natečajih in razstavah, pa tudi nekaj manjših kolekcij sem se odločila za preskok. Zadišala mi je tujina, ponudila se mi je priložnost in zagrabila sem jo. Nanjo sem vendarle čakala veliko let.
V času dela v Sloveniji sem veliko sodelovala tudi s svojo sestro, fotografinjo Jano Urbas. Skupaj sva ustvarjali modne zgodbe za različne modne publikacije. Zdaj se Jana z veliko vnemo posveča tudi ilustraciji, sodelovanje pa ohranjava. Je namreč zadolžena za vizualno predstavitev moje blagovne znamke.
Študij si nadaljevala na priznani fakulteti Central Saint Martins. Kakšne vrste šola je to, kako poteka študij, katera vrata odpira, kakšne možnosti se ti ponujajo po končanem študiju ...?
Central Saint Martins je fakulteta z vrhunskim slovesom in programom, ki uri bodoče oblikovalce, scenografe, ilustratorje. Še zlasti pa je ta fakulteta močna v izobraževanju modnih oblikovalcev. V svetu mode velja, da je vstop na to fakulteto v resnici vstopnica v svet mednarodne modne scene. Učni program je prilagojen mednarodnim zahtevam in študente se intenzivno pripravlja na to, da bodo po končanem študiju delali v enem izmed svetovno priznanih modnih studijev v oblikovalskih hišah kot so Dior, Lanvin, Prada, Balenciaga…. Vsekakor pa je pomembno pri tem to, da se študent zaveda zahtevane energije, časa in truda. Na tej šoli se gara in to brez premora ali izgovorov. Nezanemarljiv je tudi ogromen finančni vložek, ki terja veliko odrekanja. Jaz vem, da mi brez velike pomoči družine ne bi uspelo.
Po končanem študiju so možnosti odprte. Študent pač sam zase ve, kaj si želi in kje je dober. Nekateri se odločijo za službo pri kateri izmed modnih hiš, drugi se osredotočijo na bolj umetniško izražanje, tretji poskusijo z razvojem svoje blagovne znamke. Med slednje sodim tudi jaz, saj mi je osebni izraz trenutno največja prioriteta.
Na kakšnih projektih si delala in kakšne izkušnje si si nabrala v Londonu?
V Londonu sem, do letošnje pomladi, večino časa posvečala študiju. Kot rečeno, tu ne gre za kompromise in tudi čez poletne počitnice študenta čaka kup nalog. Vseeno pa me je sla po stiku s »pravim svetom« privedla do tega, da sem del svojega časa preživela tudi kot vodja oddelka blagovne znamke Alexander McQueen v blagovnici Selfridges. Bila sem menedžerka, ki je imela nalogo uriti, modno izobraževati svoje osebje in skrbeti za uspešno prodajo. Izkušnja je bila neprecenljiva. Vendar sem delo prekinila zaradi študijskih obveznosti. Težko je biti redno zaposlen in hkrati redno študirati, kaj šele pripravljati diplomo.
Poleg tega sem tudi sodelovala z nekaj stilisti, naj izpostavim stilistko Claire Ginzler, ki me je zaposlila kot modno ilustratorko za publikacijo International Life.
Zdaj je študij za menoj, opravljeno imam diplomo iz modnega oblikovanja, marca letos pa sem končala tudi magisterij iz modnega oblikovanja na isti fakulteti, torej Central Saint Martins.
Čemu trenutno posvečaš svoj čas?
Trenutno se posvečam razvijanju lastne blagovne znamke. Sem še na začetku, kar velja tudi za samo vizualno podobo znamke. Te stvari se pač ne morejo odvijati tako hitro. Pripravljam kolekcijo za pomlad poletje 2011, predstavila pa jo bom jeseni.
Kako pomembno vlogo ima modna ilustracija v modnem svetu in pri tvojem ustvarjanju?
Modna ilustracija je lahko samostojen način delovanja ali pa stransko orodje, ventil za sproščanje kreativnosti. Pri meni gre bolj za to. Pred dvemi leti sem imela v Londonu razstavo ilustracij, ki jo je priredilo slovensko veleposlaništvo. Dogodek je bil odmeven, razstava je uspela. Vendar mislim, da modnemu ilustriranju ne bom zmogla posvetiti toliko časa, da bi si s tem lahko služila kruh. Bolj me zanima razvoj blagovne znamke. Vsekakor ilustracija ostaja prisotna v slehernem kreativnem razvoju, saj se najprej intenzivno skicira, ilustrira, šele nato dela s tkanino in razvija 3D podobo oblačila.
Še vedno deluješ v Sloveniji ali zgolj v Londonu?
V Slovenijo prihajam tako poredko, da bi v tistem času težko kaj ustvarila. Drugače je seveda sedaj, ko sem prišla za daljše obdobje, saj sodelujem pri izboru dekleta za Supermodel Slovenije. Sicer pa že pet let ohranjam razdaljo do slovenske modne scene in prav je tako. V tujini lažje širim svoje obzorje, pridobivam znanje in uresničujem svoje ambicije.
Vseeno pa sem v Sloveniji na nek način prisotna, vendar bolj kot kolumnistka, modna kritičarka. To delo me izjemno privlači. Menim, da pravih modnih kritikov v Sloveniji hudo primanjkuje. Ljudem pa je treba modo razložiti, sicer je ne bodo vzljubili.
Kako bi komentirala slovensko modno sceno? Ali obstajajo kakšni posamezniki oz. njihovi osebni stili, ki bi jih posebej izpostavila?
Kar se tiče slovenskih modnih oblikovalcev, je z njimi tako, da jih pač ne morem kar tako kritizirati, saj delujejo pod popolnoma drugačnimi pogoji, kot bi jim bili dani v kakšni od modnih prestolnic. Zdi se, da so prisiljeni, da ustvarjajo maloštevilne kolekcije, ki so obsojene na unikatno izdelavo. Zakaj? Ker v Sloveniji ni več modne industrije, konfekcijskih tovarn, ki bi zaposlovale kreativne vodje blagovnih znamk in modne oblikovalce.
Kar pa se tiče osebnega stila posameznikov … nekateri naravnost blestijo s svojim pristopom, ki odseva razgledanost in izpiljeni osebni okus. Spet drugi pa so čista katastrofa na dveh nogah. Nimam namena, da bi kogarkoli izpostavljala, saj za to nisem razpoložena, pa tudi dvomim, da bi se s tem kaj spremenilo.
Ali se je slovenska modna scena spremenila, odkar si odšla?
Občutek imam, da se je zelo spremenila. Žal predvsem na slabše. Seveda obstajajo zdaj nova imena, na sceni so se pojavili oblikovalci, vizažisti, fotografi, od katerih so nekateri s seboj prinesli tudi mednarodne izkušnje. To je čudovito. Vendar je vse skupaj zavito v senco dvoma, saj na sceni ni pravega denarja, pa tudi ne motivacije s strani ljudi na položajih. Težko je neukim urednicam slovenskih modnih revij razložiti svojo vizijo, če pa premalo potujejo, se ne znajo pravilno izražati, še obleči se ne znajo dovolj modno, atraktivno, glamurozno, če hočete. Poleg tega se, kot sem omenila, premalo plačuje. Rada bi videla nadarjenega človeka, ki bi z zanosom ustvarjal za drobiž, ki mu ne pokrije niti osnovnega materiala. Stroški modne produkcije pa so vedno bili in vedno bodo gromozanski.
Kakšen je pomen mode, čemu je namenjena? Kako bi opredelila modo in njeno pomembnost v vsakdanjem življenju?
Kdor viha nos nad besedo moda, naj raje takoj preneha, globoko vdihne in se za trenutek zamisli. Je moda res samo podoba vitke manekenke, ki hodi po pisti odeta v pregrešno drago in skorajda nenosljivo kreacijo? Ne, ne. Moda je tudi življenje, ki nas obdaja. Ljudje na ulici, prodajalci, klošarji pod mostom, ženske na poljih… vse to je moda, kajti moda je vizualni zapis našega časa. To je najbolj iskrena izpoved, saj modo nosimo in obleke z nami živijo.
Zato je moda nepogrešljivi del našega življenja. So trendi, so modne zapovedi, aktualne barve, proporci, šminke in tako naprej. V resnici pa je to le del ustroja, ki nudi še toliko več! Z razumevanjem mode, njene zgodovine in posledično tudi kulture se človeku odpre svet čustev, izboljša se samopodoba in življenje postane bogatejše za nekaj več veselja, ki lahko polepša sleherni dan.
Kako in zakaj si se odločila za sodelovanje pri šovu Supermodel Slovenije?
Za odločitev nisem potrebovala veliko časa. Ko so z menoj v stik stopili producenti oddaje, mi razložili koncept in povedali za sodelujoče, mi je postalo jasno, da bo šlo za oddajo vrhunske produkcije, z namenom, da osvetli delovanje v modni industriji.
Ob poplavi banalnih oddaj je nekaj takega kot je izbor Supermodela prava osvežitev. Velikokrat slišim kritike na račun modnih delavcev, češ da ne počnejo ničesar pametnega, oz. da je njihovo delo ena velika zabava. Oddaja bo jasno pokazala strast, kreativni zanos, količino koncentracije, ostrino, trdo delo in natančnost, ki jo potrebuje vsakdo, ki sanja o tem, da bi nekoč prestopil prag modnega kraljestva.
Kaj je tisto, kar loči uspešno manekenko od lepega dekleta?
Kratek odgovor je: Faktor X. Kaj je faktor X pa je težje obrazložiti v nekaj stavkih. Naj vseeno poskusim. Model mora izgledati sveže, mladostno, nenavadno, moderno. Dober model ima lahko ukrivljen nos in majhne oči pa bo še vedno vrhunski. Če le odseva nekaj nenavadnega in finega obenem. Poleg tega je pomembna tudi osebnost. Ne zanima nas, ali je model bolj romantične narave ali pa gre za redkobesednega človeka. Mislim bolj na samo dojemanje modnega sveta, na samokritičnost, na željo po učenju, discipliniranost, poslušnost, neobremenjenost. Dober model mora ljubiti modo. Zavedati se mora, da ima pred seboj veliko odgovornost, saj podaja informacijo o kreaciji gledalcu, ki morda o modi nima pojma, ali jo bo lahko vzljubil ali vsaj po svoje razumel ob pogledu na fotografijo, posnetek s piste in podobno.
Kakšne kvalitete boš iskala in na podlagi česa boš ocenjevala tekmovalke?
Skupaj z ostalima dvema članoma žirije, to sta modni fotograf Matjaž Banič in umetniški vodja in režiser modnih dogodkov Sašo Radovič, bomo iskali dekle, ki bo s svojo nenavadnostjo, profesionalnostjo in razgledanostjo lahko nekaj let delalo na svetovnem modnem tržišču. Navdušila nas bo njena eleganca, prefinjenost, modernost. Pozorni bomo na gibanje, fotogeničnost, način poziranja, način nošenja kreacij. Če bo dekle poznalo svetovne modne kreatorje, fotografe, vizažiste, toliko bolje, sicer se bo moralo veliko naučiti. Svetovna modna industrija od vseh akterjev zahteva poznavanje stroke in tudi modeli niso izjema.
Poleg tega je pomembna poslušnost. Največja zmota, ki jo imajo dekleta, ki vstopajo v ta posel, je to, da mislijo, da smo mi tam zaradi njih. V resnici pa je obratno. Če se dekle ne misli podrediti konceptu, ki ga je skrbno sestavila strokovna ekipa, potem je to slabo znamenje. Model mora pozabiti na lastne predstave o stylingu in se veseliti sprememb.
Znana si po tem, da si zelo kritična in direktna, boš na takšen način ocenjevala tudi dekleta ali boš bolj nežna?
Nežna … za nežnosti v tem poslu ni časa, saj se stvari odvijajo prehitro, informacij je preveč in ljudje bi storili vse, da bi uveljavili svoj prav. Modni svet je kot bojno polje, kjer se bitka obnavlja iz dneva v dan. Če želimo nekaj narediti, moramo biti neposredni, jasni, konstruktivni. Dekleta se bodo pač morala sprijazniti z dejstvom, da v tej stroki ni trepljanja po rami. To je trd posel in, če se tega ne bodo naučile sedaj, potem jim bo toliko težje, ko se bodo morale s tem seznaniti v pravem svetu manekenstva.
Kateri model ti je posebej všeč in zakaj?
Moj najljubši model vseh časov je Nadja Auermann. Videz ledene boginje, ki ga izžareva, struktura njenega obraza, proporci njenega telesa … na njej je vse popolno, za moj okus seveda. Sicer pa sem navdušena tudi nad Anjo Rubik, ki jo vidim kot podobo moderne ženske.
...všeč mi je... šefica "da se reče".... malo takih!
To je vse res glede govorice. A, če ste imeli slovenščino v času šolanja >3 se verjetno spominjate, da se tako izraža le na/v uradnih zadevah in ne v pogovorih, s katerimi se želiš približati ljudem. Iz tega naslova tudi trdim, da se ona ne želi približati ljudem. Jasno je, da svojo prepoznavnost gradi na nedostopnosti in zaprtosti, ki je tako razumljiva le ozki ciljni skupini.
Moda je umetnost, kot je kiparstvo, slikanje, glasba, ... A če imaš javnosti zapleten slog in z njim izražaš nerazumljivo sporočilo, bodo tvojo umetnost celini ter občudovali le ljudje, ki podobno razmišljajo. Je res to smisel umetnosti? Da jo sam občuduješ?
No, pa saj tudi sama poudarja, da je ekscentrična... :)
tudi meni je zelo všeč njena govorica, tako čista....lepo.
Uf, jaz sem pa vse prebral, pa še pol sem poiskal njene prejšnje intervjuje. Meni je Nika seksi, ko razlaga in se čuti njena strast do mode. Malo ljudi srečaš, ki poklic opravljajo s strastjo oziroma je njihova strast njihov poklic. Sicer nimam pojma o modi, oblačim se povprečno slabo, ko pa Niko poslušam, me pa ima, da bi se mal spedenal:) Pa njena izgovorjava mi je všeč - redko slišiš koga, ki se potrudi in ne uporablja pogovorne slovenščine.
Vsak lahko doživlja modo na svoj način in nihče si jo ne lasti. Nika mi je zelo všeč, ker predstavlja vidik izražanja mode. Vidikov izražanja o modi pa je kot paleta barv. Všeč mi je, da Nika podaja svoja mnenja iz strokovnega vidika in je zelo zelo nevtralna.
Kdor razume modo razume Niko. Misel o modi si ustvarjaš sam, prevzame te. Moda je univerzalna v smislu, da se lahko dotakne vsakega človeka, če je za to dojemljiv. Mnenja modnih strokovnjakov me pa znova in znova navdušujejo. Presenečena sem nad njihovim analiziranjem podrobnosti in skladanje detajlov v celoto. V končni fazi ali imaš ali pa nimaš potencial in najlepše ali živiš z modo ali ne.
Moda išče ljudi in ljudje se najdemo v modi. Bistvo je moda, ljudje le uživamo v njej.
Maja Raspopović je uspešna poslovna ženska, ki je modne brvi raje zamenjala z delom v manekenski agenciji. Ker si je sama nabrala ogromno izkušenj v modnem svetu, zna svojim modelom pravilno svetovati, zato dekleta zanjo pravijo, da je kot njihova druga mama.
Lanskoletna zmagovalka Supermodela Slovenije Tadeja Ogrizek bi takoj pustila šolo, če bi podpisala pogodbo za 250.000 dolarjev. Prizna tudi, da je zaradi modnih trendov prava zapravljivka.
Danaja Vegelj, voditeljica Supermodela Slovenije 2010, nikoli ni sanjala, da bo manekenka. Kljub temu obožuje modo in pravi, da se v Sloveniji modna scena odlično razvija.
