Sašo Radovič je že dolga leta prisoten na slovenski modni sceni. Skorajda ni modnega področja, na katerem si ne bi nabral dragocenih izkušenj. Do slovenskega modnega okusa je sicer precej kritičen, vendar poudarja, da je tudi pri nas prisotno veliko kreativnosti.
Sašo Radovič je svojo modno pot začel v osemdesetih letih, ko je, kot sam pravi, v Jugoslaviji vladalo kreativno vzdušje. Kmalu je ugotovil, da je moda področje, na katerem bi s svojim delom lahko marsikaj spremenil. V začetku devetdesetih je s skupino somišljenikov in modnih navdušencev začel ustvarjati nekaj popolnoma novega za ta prostor in čas. Mediji so v tistem času njihovo ustvarjanje označili kot ustroj nove modne scene.
Danes kot umetniški vodja in kreativni direktor organizira modne dogodke in revije, ki so postavili čisto novi vzorec prezentacije oblačil. Modne revije, ki nastajajo pod njegovo taktirko, bazirajo na zgodbi, tematiki, drugačnosti in inovativnosti.
Inovativnost mu je všeč tudi v modnem oblikovanju. Prav to je razlog, da je navdušen nad jordanskim oblikovalcem Radom Houranijem, ki ustvarja v Parizu. Pravi, da je njegovo delo nekaj skoraj revolucionarnega, saj ustvarja uniseks oblačila, ki se odlično kombinirajo in ustvarjajo neko novo podobo.
Estetika, ki mu je blizu, izhaja iz emocij in sofisticiranosti. Obožuje Pariz, njegovo prefinjenost in brezčasnost. Vedno znova ga navdušujejo kreacije modnih hiš, kot so Givenchy, Chanel in Yves Saint Laurent, ki ne stavijo na seksapilnost, temveč s kvalitetnimi kroji izražajo ženstvenost.
Meni, da je odnos do mode v Sloveniji konzervativen, da se v našem prostoru moda zdi nekaj odvečnega in potratnega, hkrati pa posamezniki presenečajo s svojo kreativnostjo in čutom za oblikovanje. Največji premik se dogaja v ulični modi. Po njegovem mnenju na ulici lahko vidimo izjemno zanimive stajlinge in srečamo številne mlade ljudi, ki oblačila nosijo na čisto svoj, poseben način.
Kako je potekala pot od manekenske brvi do kreativnega vodje?
V osemdesetih in devetdesetih je v vseh večjih mestih nekdanje Jugoslavije vladalo kreativno vzdušje – na začetku je šlo za združevanje dela in zabave, nihče od nas pa ni resno razmišljal o konkretni karieri znotraj modne industrije. Potem pa je prišel trenutek, ko sem začel razmišljati, kako bi se sam lotil stvari, da bi jih naredil manj industrijske, bolj premišljene in izvirne, avtentične. Začeli smo sodelovati z agencijo Imelda 8000 in postavili temelje nečemu, kar je dejansko bil slovenski modni dizajn. Šlo je za prebuditev blagovne znamke, filozofije v ozadju, celote in to je bilo za naš prostor takrat nekaj popolnoma novega. Pozneje se je seveda zgodil prestop z Imelde 8000 na Modno, tam smo začeli kot stilisti, kasneje pa smo organizirali modne revije, jim dodali nagrade za najbolje oblečene in sčasoma so se te razvile v nagrade za stil. Šlo je torej za postopno in kontinuirano delo, ki je sproti zorelo in se razvijalo.
Kako bi opisal dve področji, na katerih si bil najbolj dejaven, torej delo modnega urednika in delo umetniškega vodje ter organizatorja modnih revij?
Težko je primerjati, ker sta to dve različni stvari. Modna revija kot dogodek je zgodba zase. Naše revije so vedno temeljile na jasno izdelani zgodbi, ki se je razvijala skozi celoten dogodek. Vse revije so imele rdečo nit, dramaturgijo, če hočete. In v tem je bil vedno njihov čar.
Na kakšen način si sodeloval s tujimi modnimi hišami?
Šlo je za sodelovanje z blagovnimi znamkami, ki so prisotne na slovenskem tržišču in si, jasno, želijo tudi promocije v tem prostoru. Delo z uveljavljenimi imeni modnega sveta tipa Maison Martin Margiela, Alberta Ferretti in Cerruti pa sicer vedno poteka po istem principu: v vpogled jim moraš poslati vse svoje dotedanje delo in na podlagi portfolia se odločijo, če s tabo želijo sodelovati. Potem pošljejo svojega predstavnika, ki je navadno prisoten tudi na dogodku samem. Navadno se je izkazalo, da je bilo naše sodelovanje uspešno do te mere, da so nam praktično vsi brez izjeme ponudili tudi možnosti za nadaljnje sodelovanje.
Kakšna je vloga modnih dogodkov v Sloveniji in kakšne so funkcije modnih urednikov, buyerjev in stilistov?
Jasno je, da so zvezde iz sveta zabave, ki polnijo prve vrste modnih revij, zgolj »hrana za medije,« način, da dogodek pridobi na objavni vrednosti in postane zanimiv. V resnici so najpomembnejši člen seveda t. i. »buyerji«, ki jih morajo oblikovalska imena tudi najprej navdušiti. Klasična shema modnih revij v svetovnih modnih prestolnicah pa pri nas dobi nekoliko drugačen pridih. Razlog za to je seveda specifika balkanskega prizorišča, ki že zaradi objektivnih zgodovinskih okoliščin, predvsem pa zaradi svoje majhnosti in ekskluzivnosti, če hočete, funkcionira drugače od – na primer pariškega modnega prizorišča. Pri nas ima zelo malo trgovin buyerje v pravem smislu besede, če pa jih imajo, so usmerjeni k tujim blagovnim znamkam. Izjema je bil Zagreb, kjer so v določenem trenutku revijam prisostvovali tudi buyerji, ki so odkrivali nova imena, vzhajajoče zvezde v hrvaškem modnem prostoru.
Kot oblikovalec oziroma kostumograf si sodeloval s priznanim gledališkim režiserjem Tomažem Pandurjem. Kakšna je bila ta izkušnja in kakšen je bil odziv?
S Tomažem Pandurjem se dobro poznava, predvsem pa Tomaž dobro pozna naravo mojega dela in takrat so bile vse okoliščine za sodelovanje prave. Predstava je nastajala na slovenskih tleh, filozofija je ustrezala obema, zgodba je bila odlična, kritike iz tujine po predstavi pa izrazito pozitivne in navdušujoče.
Kot stilist si sodeloval tudi s slovenskimi estradniki. Kakšen odnos imajo ti do mode?
Če si prisoten na slovenskem modnem prizorišču je neizogibno, da v določenem trenutku sodeluješ tudi z ljudmi, ki so medijsko izpostavljeni. Sam sem seveda sodeloval s kar nekaj estradniki, sem pa bil vedno pozoren na to, da sem delal s kvalitetnimi izvajalci, ki obvladajo svoj poklic. Edini problem, ki sicer zaznamuje slovenski medijski prostor, je povezan s tem, da se naši estradniki premalo zavedajo, da je medijska prisotnost stvar življenjskega sloga, ne posameznega nastopa. Da gre za način življenja, za 24 ur na dan, za 7 dni v tednu. Da gre za identiteto, ki jo je treba zgraditi skrbno, premišljeno in koherentno.
Katere slovenske in tuje oblikovalce bi izpostavil?
Pri nas bi po eni strani izpostavil oblikovalce, ki imajo že izoblikovano filozofijo svoje blagovne znamke in temeljijo na premišljenem in konsistentnem dizajnu in so na našem tržišču skozi leta prisotnosti na nek način postali stalnice: Cliche, Akultura, Almira Sadar … Po drugi strani mi je všeč tudi ekipa oblikovalcev, ki so združeni v Squatu in so vedno inovativni in prepoznavni po specifičnem minimalizmu: Nataša Peršuh, Zoran Garevski, Nataša Hrupič, Maja Mehle.
Kar se tiče tujine, bi zase lahko rekel, da nisem človek Milana, New Yorka ali Londona. Sem človek, ki ga navdušujejo emocije, prefinjenost, brezčasnost Pariza. Vsako sezono znova sem zato navdušen nad Chanelom, Givenchyjem, Yves Saint Laurentom, nad blagovnimi znamkami, ki ne stavijo na prvo žogo seksapilnosti, ampak znajo s kroji izraziti sofisticiranost. Posebna zgodba je seveda Prada, ki je sicer vezana na Milano, a je po filozofiji veliko bližje pariškim modnim hišam.
Kdo so vzhajajoče zvezde modnega oblikovanja pri nas in v tujini?
Pri nas Maja Mehle, v tujini pa blagovne znamke tipa Rad Hourani. Zaradi novega pristopa, ki temelji na uniseks oblačilih, ki od človeka, ki jih nosi, zahtevajo, da se zna vživeti v različne vloge. Zahtevajo, da zna posameznik izraziti svoj karakter, svojo unikatnost, individualnost.
Ali Slovenija sledi svetovnim modnim trendom?
Povsem preprosto – da. Vse več je posameznikov, zlasti med mladimi, ki se ne bojijo izstopati in imajo izrazito izdelan osebni slog. Zlasti na področju ulične mode je Slovenija v zadnjih letih izrazito napredovala. Ko je drugačnost enkrat sprejeta na mestnih ulicah, pa kaj hitro pride tudi v zavesti ljudi in težko bi bilo reči, da Ljubljana veliko zaostaja za mesti drugih evropskih držav.
Katere pa so pozitivne in negativne strani slovenske modne scene in slovenskega modnega okusa?
Negativni vidiki izhajajo iz majhnosti, ki se najbolj pozna ravno v modni industriji; majhnost blagovnim znamkam, ki imajo sicer velik potencial, onemogoča, da bi se razvile izven meja naše države. Postopoma ravno ta limitiranost vpliva tudi na modni okus, v osnovi pa s slovenskim modnim okusom ni popolnoma nič narobe. V zadnjem času je na ulicah ogromno – predvsem mladih – z izrazito samosvojim modnim slogom. Ljudje se ne bojijo več izstopati.
Kako se je spremenil odnos do mode skozi leta?
Pri nas še danes v splošnem velja, da je moda nekaj potratnega, nepotrebnega, nepomembnega. Obratno se je zgodilo na Hrvaškem, kjer so se odmaknili od te filozofije in tako do mode kot tudi do drugih oblik umetnosti začeli gojiti izrazito pozitiven odnos. Na Hrvaškem intenzivno podpirajo domači dizajn in umetnost.
Zakaj si se odločil za sodelovanje pri šovu Supermodel Slovenije?
Odločitev je bila v prvi vrsti posledica profesionalnosti ekipe, ki natančno ve, kaj je dobra, kvalitetna produkcija. Sodelovati pri projektu, ki združuje toliko kreativnih in inovativnih posameznikov, pa je za vsakogar poseben izziv, ki ga je vredno izkoristiti.
Katere lastnosti odlikujejo dober model?
Kvaliteta je v drugačnosti, individualnosti, včasih tudi eksotičnosti. V karakternih potezah, v samozavesti, v filozofiji, ki jo dober model potem lahko prenese tudi na modne brvi in v fotografske studie. Zunanji videz je osnova, za pravi uspeh pa je potreben pravi karakter.
Na podlagi česa boš ocenjeval tekmovalke?
Na podlagi potenciala, ki ga imajo za delo v mednarodnem modnem prostoru, upoštevajoč specifike širše modne industrije.
Kakšne izkušnje imaš s Supermodelom Slovenije 2009?
Lansko leto sem sodeloval le kot zunanji sodelavec – torej z organizacijo dogodka 7.11, ki je bil predstavljen v okviru lanske finalne oddaje, zato je zame obe oddaji skoraj nemogoče primerjati. Je pa letošnji koncept brez dvoma precej drugačen od lanskega, v prvi vrsti zaradi velikosti produkcije in dejstva, da je projekt postal veliko bolj obsežen.
Kakšen tip lepote ti je všeč?
Vse, kar odstopa od kulta klasične lepote, ki je preživeta, preveč kičasta in zato povsem nezanimiva. Všeč so mi modeli s karakterjem, modeli, ki so izrazito drugačni, unikatni in samosvoji. Modeli tipa Mariacarla Boscono, Irina Lazareanu, Valerija Kelava.
Kakšni modeli so trenutno najbolj iskani?
Modna industrija postaja vse bolj samosvoja, vse več oblikovalskih imen in modnih urednikov išče »dekle z ulice,« vsakdanjo lepoto, ki se od dekleta do dekleta razlikuje. Modna industrija ne producira več dolgonogih blondink s polnimi ustnicami in merami 90-60-90, ampak modele, ki se ne bojijo več biti drugačni, ki znajo izstopati, predvsem pa znajo izražati svoj karakter.
faca je tale sašo! super žirija!
Ste vidli kake face dela Radovič, ko gleda bejbe ali ko kaj komentira he he. Urbasova je pa zakon, velika šefica, nepopustljiva in nedostopna. Ajaj kam smo prišli???
mogoče je drugačnost povezana bol z naravno lepoto in preprostimi močnim značajem,ki ižareva iz notranjosti to, da je oseba nekaj tako posebnega, da ko jo pogledaš jo enostavno ne moraš nehati gledat, ker je tako zanimiva, nima veze z barvo las čepav pri nas so dekleta pri tako rosnih letah preveč umetna lase naj bi posvetil ali potemnil za malenkost ne pa obvezno pretirano blond ali črno exstremi,ki so že zdavnaj mimo. In je veliko Slovenk na ulicah,ki je tako lepih .
namorje
predvidevam da si mislila ta stavek:
ˇ"Vse, kar odstopa od kulta klasične lepote, ki je preživeta"
jaz si pod to klasično lepoto predstavljam ženske ki so lepe, vendar smo se naveličali vedno ene in iste lepote..npr blondinke. pod polem odstopanje pa si predstavljam naravno rdeči lasje, pegice, netipične popolne poteze, vendar zelo lepe. po mojem mnenju je en tak primer gemma ward. zelo lepa vendar drugačna. nevem no.
mogoče je preživeta, ampak brez nje pa tudi ne gre ...
Nika Urbas je vedno iskrena, kritična in direktna. Modo obožuje, saj ji pomeni življenje, ki nas obdaja ter nepogrešljiv del vsakdanjika. Poudarja, da se bodo dekleta morala sprijazniti z dejstvom, da je delo manekenke trd posel in da jih ne bo nihče trepljal po rami.
Danaja Vegelj, voditeljica Supermodela Slovenije 2010, nikoli ni sanjala, da bo manekenka. Kljub temu obožuje modo in pravi, da se v Sloveniji modna scena odlično razvija.
Pred strokovno žirijo je stopilo 36 deklet. Katerih 12 se bo po koncu avdicije vselilo v vilo in se potegovalo za prestižno nagrado? Spoznaj lepotice in sodeluj v nagradni igri!
